Podjetja podcenjujejo strateški pomen oblikovanja za posel

Med letošnje nominirance za slovenske oskarje za embalažo se je uvrstila tudi industrijska oblikovalka Andreja Pogačar s kartonsko transportno embalažo. Letos je sicer že prejela Prešernovo nagrado za študente ALUO 2016. Pravi, da sicer ljudje še vedno kupujejo z očmi, a da sta pri embalaži vse bolj v ospredju funkcija in kakovost izdelka, ki ga varuje. Ko primerja položaj oblikovanja pri nas in v tujini, opozarja na razvitost trga. Res pri nas menedžerji še vedno premalo upoštevajo pomen oblikovanja za posel, a se pri start upih že kaže nova praksa. Oblikovanje postaja del poslovne strategije.

Tradicionalni dizajn je dajal prednost funkcionalnosti in estetskim značilnostim oblikovalskih rešitev pri embalaži. Pogosto še danes oblikovalci poudarjate, da ljudje kupujejo z očmi. Ali to še drži? V koliki meri naročniki in trg narekujejo nove standarde pri iskanju najboljših rešitev pri oblikovanju embalaže, še posebej pri industrijskem oblikovanju, za katerega ste se specializirali?

Ljudje vsekakor še vedno kupujemo tudi z očmi. Kar je za našo panogo v bistvu dobro, saj drugače industrija embalaže in grafične podobe ne bi imela kaj dosti posla. Vsekakor pa je poleg izgleda pomembna tudi funkcija in kvaliteta vsebine, ki jo embalaža ščiti. Mogoče nas velikokrat v prvi nakup manj vrednih produktov prepriča zgolj estetska embalaža. A če nas vsebina ni prepričala, je ponovni nakup zelo vprašljiv. Proizvajalec oziroma posrednik mora zaradi velike konkurence skrbeti za ključne “touch point-e”. Kateri so zanj bolj pomembni, vidi skozi svojo prodajno verigo in z načinom, na katerega privablja končnega kupca. Vse to je v soodvisnosti, s sporočilnostjo, ki jo z embalažo želi posredovati potrošniku. 

In končni potrošnik?

Končni potrošnik, trg vsekakor stalno narekuje nove standarde. Teži k bolj učinkovitim rešitvam in k uporabi materialov, ki jih narekujejo trenutni trendi. Trenutni trendi pa pripisujejo vse večji pomen trajnosti, preglednosti dobavne verige, novim premaznim tehnologijam (predvsem na področju kartonaste embalaže), sami teži in funkcionalnosti embalaže, mislim na manjšo težo, manjši strošek v celotni dobavni verigi in manjši ogljični odtis, ter embalaža, ki ne povzroča frustracij. Pomislite na odpiranje in zapiranje določenih vrst embalaže.

Pri produktnem oblikovanju se vloga oblikovalca začne že pri idejnem konceptu izdelka. Kaj kaže vaša oblikovalska praksa? Ali naročniki v Sloveniji v koncipiranju izdelka dovolj premišljeno upoštevajo izbor materialov, tehnološke rešitve, uporabnost, predvsem pa, kaj bo z izdelkom po uporabi? Torej, ekodizajn in LCA?

V teoriji vsi naročniki stremijo k premišljenemu izboru materialov in tehnoloških rešitev. V praksi je ta situacija malce drugačna. V tujini je stanje za odtenek boljše, vendar so odločevalci tako pri nas kot čez mejo po navadi zelo podobni. Razlika v tujini je, da so trendi bolj agresivni. Potrošnik je na podlagi večje izbire in verjetno boljše osveščenosti precej bolj zahteven. Zato se morajo proizvajalci oziroma posredniki bolj posvetiti zahtevam trga kot se pri nas, vendar se tudi to počasi spreminja. Moramo se zavedati, da je slovenski trg precej manjši. Naročniki, ki lansirajo svoj izdelek zgolj na slovenski trg, nimajo dovolj sredstev, da bi jih namenili v večji meri tudi embalaži. Imamo pa na slovenskem trgu tuje multinacionalke, ki so pripravljene za premišljeno embalažo nameniti več sredstev, vendar so ta pri njihovih količinah naročil zanemarljiva.

Žal je praksa taka, da se za embalažo po navadi vzame neprimerno premalo časa. Pa čeprav bi s premišljeno rešitvijo prihranili marsikatero zagato in nepotreben strošek v prihodnosti. Pri večini naročnikov je tako, da je cena izdelave že na samem začetku odločilna, najpogosteje pa so tudi roki za razvoj le-te izjemno kratki. Si pa seveda vsak naročnik želi, da bi za minimalni vložek dobil idealno rešitev.

Kateri materiali vas pri oblikovanju najbolj motivirajo in zakaj? Ali pri naročnikih še prevladujejo zahteve po dematerializaciji embalaže?

Najbolj me motivirajo materiali, ki jih še ne poznam dobro in mi predstavljajo poseben izziv. Veliko večino projektov še vedno izvedem sebi in tudi splošno najbolj domačim materialom. To je papirjem, kartonom. Karton ima veliko pozitivnih lastnosti, kar se tiče teže, zaščite, možnosti recikliranja. Predstavlja lahko aplikacijo grafičnih sporočil in nizek končni strošek za naročnika. Trenutno je karton zaradi nekaterih dejavnikov še nekoliko sporen predvsem zaradi uporabe dodatne plastifikacije, uporabe toksičnih barv in neprimernih lepil. Vendar tudi na tem področju potekajo drastične spremembe, ki so že na trgu. Je pa njihova cena zaenkrat še nekoliko višja.

Kar se tiče same dematerializacije, bi tu odgovorila z da in ne. Odvisno od samega namena embalaže in potrebe naročnika. Na eni strani imamo darilno embalažo, ki predstavlja popolno potrato embalažnega materiala. Na drugi strani pa transportno embalažo, ki jo moramo čimbolj optimizirati, tako da še vedno zadostno zavaruje izdelek. Poleg tega mora predstavljati čim manjšo težo in volumen, ki vpliva na vse nadaljnje stroške transporta ter seveda tudi na končen strošek tako prodajalca kot končnega kupca.

Pred kakšnim kreativnim izzivom ste, če morate oblikovati izdelek za serijsko izdelavo ali pa če gre za unikatni izdelek?

Pri izdelku za serijsko izdelavo moramo biti posebno pozorni na to, da je poraba materiala minimalna, zaščita izdelka pa maksimalna. To pomeni, da je sestavljanje embalaže čimbolj enostavno, vzame malo časa in da je končna cena embalaže ter delovne sile, ki jo ob pakiranju potrebujemo, čim nižja. To je pomembno zaradi več vidikov. Na prvem mestu je zagotovo finančni, seveda pa je pomemben tudi ekološki vidik, ki narekuje čim manjšo porabo materiala in ki za seboj potegne več dejavnikov, kot so ogljični odtis, strošek transporta itd. Pri serijski izdelavi se lahko tudi igramo z raznimi posebnimi tiski, saj končna cena prenese marsikaj, kar pri unikatnem izdelku ni tako.

Pri unikatnem izdelku si lahko vzamemo več svobode z zapletenim sestavljanjem, lepljenjem, ni v ospredju samo ekonomičnost, lahkotnost sestavljanja. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj želi naročnik. Embalažo v vsakem primeru prilagodimo potrebi izdelka. Je pa razvoj samo enega kosa embalaže lahko enako zahteven kot razvoj embalaže za serijsko izdelavo, kar naročniki po navadi ne sprejmejo ravno najbolj razumevajoče.

Na lanski razstavi Meseca oblikovanja so kritični zapisi o kreativni moči produktnega oblikovanja v Sloveniji omenjali, da so pričakovali od slovenskih oblikovalcev več inovativnosti, drznosti, več 3D-tehnologije. Katere naše produkte bi po oblikovalski invenciji izpostavili in kaj po vaše manjka produktnemu oblikovanju v Sloveniji? Je premalo razvito in cenjeno?

Sama razvitost oblikovanja je pogojena z razvitostjo trga, na katerem oblikovalci delujemo. Na to vpliva tudi zahtevnost potrošnika, ki narekuje trende trgu. Vsekakor je v Sloveniji še vedno veliko podjetij, ki se še ne zavedajo, kakšen strateški pomen ima oblikovanje za poslovanje, če ga vključimo v podjetje kot eno izmed ključnih strategij. Žal je realnost taka, da mnoga podjetja, naročniki, velikokrat varčujejo ravno pri oblikovalskem delu. Namesto da bi se odločili za ekipo strokovnih oblikovalcev, ki bi delovala znotraj podjetja, rajši občasno najamejo zunanji studio oziroma posameznika, ki ga uporabijo za enkratne naloge. V vzponu pa je vse več startup podjetij, kjer je stanje mnogokrat veliko drugače. Veliko je uspešnih primerov, ki je vzelo oblikovanje kot del svoje strategije. Na trgu se to kaže kot odlična poteza.