Andreja Pogačar, domačinka, ki želi spremeniti svet

Andreja Pogačar, domačinka, ki želi spremeniti svet

Andreja Pogačar je domačinka iz Zasipa, oblikovalka in raziskovalka trajnostnih oblik in materialov za embalažo.

Embalaža je v 21. stoletju postala velik problem. Zakaj? »Embalaža je ena dobra zadeva, saj zaščiti izdelke, po drugi strani pa je njena velika slabost ta, da je zelo kratek čas v uporabi«, pravi Andreja Pogačar. Problematični so lahko tudi materiali, iz katerih je sestavljena. Na trgu je namreč veliko materialov, ki jih na koncu ne recikliramo. »Zelo veliko je kompozitnih materialov, kar pomeni, da je embalaža sestavljena iz različnih materialov. Ti so spojeni in jih med seboj ni možno ločiti.« S takim odpadkom se potem ne zgodi nič, bodisi pristane na odlagališču bodisi v sežigalnici.

S tem se Andreja Pogačar ukvarja tudi v svoji doktorski disertaciji. »S svojim doktoratom želim dokazati, da bi bila najboljša rešitev za embalažo uporaba mono materialov, to so materiali, ki so sestavljeni iz ene snovi in se dajo reciklirati oziroma gredo večkrat v obtok.« Kot še pravi, vsa infrastruktura, ki stoji za reciklažo, ne zmore predelati vseh smeti, ki jih proizvedemo. »Potrošnja je izjemno visoka, naša družba pač ni naravnana k zmanjševanju potrošnje pač pa nasprotno, k njenemu povečevanju.« Problem pa je tudi v izobraževanju. »Res je, ne izobražujemo ljudi o zmanjševanju potrošnje pač pa o recikliranju«.

Tudi pri embalaži trčimo ob interese korporacij. »Ni v interesu korporacij, da bi na tem področju naredili kakšen velik napredek, saj bi se njihovi stroški povečali, s tem bi poskočila cena, izdelki kar na enkrat ne bi bili več konkurenčni.« To pa pomeni, da bi morala v celotno zadevo poseči politika in to ne samo na nacionalni, pač pa vsaj na evropski ravni. Problema se je treba lotiti resno in celovito, ne moremo vsega prenesti na ramena potrošnikov. Kljub temu je breme tega, kaj izbrati v trgovini, na ramenih potrošnikov. »To se mi ne zdi v redu, saj je poplava materialov prevelika, od potrošnika ne moremo zahtevati, da bo na tem področju izjemno izobražen. To je znanost zase, ki je človek, ki se z njo ne ukvarja, ne pozna in tudi ne moremo pričakovati, da bi jo«. Problem bi moral reševati torej tisti, ki ga ustvari. »Tako je, proizvajalci morajo v tistem trenutku, ko izberejo material, pomisliti, kaj se bo z njim zgodilo po uporabi«. Sami potrošniki se odločajo na podlagi cene, izgleda izdelka in tistega, kar jim marketing proda.

V času epidemije se je poraba materialov za enkratno uporabo še povečala. Ali obstajajo boljše rešitve npr. za embalažo, ki jo gostinci uporabljajo za pakiranje hrane za s seboj? »Problem te embalaže je, da je v večini narejena iz materialov, ki prihajajo iz neobnovljivih virov ali pa je kompozitna, kar pomeni, da se z njo nič ne zgodi«, pravi Andreja Pogačar. Večina papirnate embalaže, ki jo kupimo v trgovini, je narejena iz papirja in plastike – če nima certifikata »bio razgradljivo« to pomeni, da je papirju primešano še kaj drugega, največkrat je prevlečen s plastiko. »In prav ta navadna plastika je tisto, ki v celoti oteži reciklažo papirnatega lončka. Če pa je kozarček prevlečen z bio plastiko, ga potem lahko odložite bodisi v papir bodisi v bio razgradljive odpadke. Kljub temu pa se mi zdi, da je tudi to samo prehodna rešitev. Prihodnost je vsekakor v mono materialih«.

Andreja Pogačar se je tudi sama odpravila na podjetniško pot. Dodo Pack je podjetje, ki se ukvarja z ekološko, trajnostno in biorazgradljivo embalažo.

LINK

Leave a Reply